20. januarja 1920 je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo predložil tedanji pokrajinski vladi za Slovenijo Spomenico, sedem tiskanih strani obsegajoč dokument, ki ga je pripravilo in podpisalo 13 tedaj najvidnejših naravoslovcev, pedagogov in javnih osebnosti. Spomenica predstavlja prvi naravovarstveni program na Slovenskem, po konkretnosti in celovitosti pa se uvršča med najtehtnejše naravovarstvene dokumente tistega časa sploh.

Spomenico sestavljajo štiri skupine zahtev in sicer: ustanovitev naravovarstvenih parkov; sprejetje zakona o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst ter dosledno izvajanje že obstoječih lovskega, ribiškega in zakona o varstvu ptic; zavarovanje in nadzorovano upravljanje s podzemnimi jamami ter njihovim živim svetom; zainteresiranje najširše javnosti za varstvo narave nasploh. Te zahteve so v nadaljevanju podrobneje razčlenjene in utemeljene.

Čeprav je bilo področje varstva narave tedaj pravno in organizacijsko še popolnoma neobdelano, so bile zahteve Spomenice pri pristojnih oblasteh na Slovenskem vzete resno, o čemer pričajo ukrepi, ki so sledili že v naslednjih letih. Leta 1924 je bila s pogodbo za 20 let zavarovana Dolina Triglavskih jezer, zametek današnjega Triglavskega narodnega parka, zavarovane so bile ogrožene rastlinske in živalske vrste ter podzemeljske jame.

Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ki je po razdelitvi Muzejskega društva leta 1934 prešel v samostojno Prirodoslovno društvo, je ostal vse obdobje med svetovnima vojnama edino nepoklicno strokovno posvetovalno telo, na katerega so se obračali tedanji upravni organi pri vprašanjih varstva narave.

Program iz Spomenice je tudi v povojnem obdobju še nekaj desetletij ostal hrbtenica naravovarstvenih prizadevanj poklicne strokovne službe. Prirodoslovno društvo Slovenije pa je kot dedič Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov ostalo ves čas in tudi danes zavezano predvsem uresničevanju ciljev iz četrtega poglavja Spomenice, ki jih uresničuje s spodbujanjem šolskih naravoslovnih aktivnosti, organiziranju strokovnih ekskurzij in širjenju naravoslovnega védenja in kulture s svojim glasilom Proteus, ustanovljenim leta 1933.

Čeprav lahko v 90 letih opazimo velik napredek pri varstvu narave - od ustanovitve državnih služb, zavarovanih območij in sprejetja zakonskih podlag, ki urejajo ohranjanje narave, - pa ključna še vedno ostaja zlasti zahteva zainteresirati najširšo javnost za varstvo narave, saj so glavni vzroki za upadanje biotske raznovrstnosti pogojeni z načinom življenja in razmišljanja današnjega človeka. Če sami nismo prepričani v pomembnost ohranjene narave, v resnici ne občutimo odvisnosti našega življenja od drugih oblik življenja na Zemlji. Tako smo na nek način vsi skupaj zavezani, da zahteve Spomenice uresničujemo tudi 90 let po njenem nastanku, sicer ta ostaja le dragocen spomin na preteklost.