Zgodovina društva

Ustanovitev društva in prva leta
Ustanovitev prirodoslovnega društva v Ljubljani pomeni le vmesno postajo na dolgi poti organiziranega naravoslovnega delovanja pri nas. Čeprav lahko iščemo začetke tega delovanja že v Akademiji delavnih (1639), Kranjski kmetijski družbi (1767) ter v Zoisovem krogu, je ustanovitev Društva kranjskega deželnega muzeja (1839) tisti datum, od katerega štejemo nepretrgano delovanje današnjega Prirodoslovnega društva Slovenije. Leta 1864 se je društvo preimenovalo v Muzejsko društvo za Kranjsko. Po nastanku Jugoslavije se je Muzejsko društvo za Kranjsko preimenovalo v Muzejsko društvo za Slovenijo ter začelo izdajati novo glasilo, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, z zgodovinskim in naravoslovnim delom.

V desetletjih svojega delovanja je imelo društvo menjajočo se notranjo organizacijo in je ustrezno potrebam in možnostim širilo ali ožilo področje svojega delovanja. Nastajale so sekcije, ki so zaživele in navadno prerasle v samostojna društva ali pa tudi zamrle. Tako je na primer leta 1966 iz biološke sekcije nastalo Društvo biologov Slovenije, iz leta 1961 ustanovljene gobarske sekcije pa leta 1969 Mikološko društvo Slovenije.

V letih med obema vojnama je društvo publiciralo Prirodoslovne razprave, edino tedanje znanstveno glasilo za področje favne, flore in geje. Ko je bila leta 1939 ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, je društvo to glasilo odstopilo njej, skupaj z izredno dobro vpeljano zamenjavo (1940).

Varstvo narave
Dejavnost varstva narave se je začela že davnega leta 1919 z Odsekom za varstvo prirode pri tedanjem Muzejskem društvu za Slovenijo.  Odsek za varstvo prirode je leta 1920 izdal spomenico z zahtevami za zavarovanje ogrožene narave, ki se je enakovredno uvrščal med programe za varstvo narave drugod po Evropi. Skupaj s Slovenskim planinskim društvom je odsek leta 1924 sodeloval pri ustanovitvi Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Leta 1940 je društvo predložilo Dravski banovini pobudo za razširitev parka, v letih 1946 do 1961 pa so bila velika prizadevanja za obnovitev in razširitev Triglavskega narodnega parka. Leta 1967 je društvo v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo SRS organiziralo široko zasnovan teden varstva narave v Sloveniji in ob tej priložnosti izdalo tudi temu tednu posvečeno številko Proteusa, ki je izšla tudi kot poseben odtis. Tedanji agilni predsednik prof. dr. Miroslav kališnik je akcijo nadaljeval še v širšem okviru, ko je skupaj z drugimi ustanovami in društvi dosegel izid Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji. Knjigo je izdalo društvo s sodelovanjem že omenjenega zavoda leta 1972. Leta 1974 je izšla posebna številka Proteusa ob 50-letnici Triglavskega narodnega parka.

Po razširitvi Triglavskega narodnega parka leta 1981 je društvo želelo uresničiti nalogo, ki si jo je zadalo še pred vojno: pripraviti in izdati naravoslovni vodnik po parku. Skupaj z upravo parka, ki je pripravila še kulturnospomeniški in planinski del, je leta 1985 izdalo obsežen vodnik s karto, ki do danes nima naslednika.
V 90. letih, ko si je svetovna naravovarstvena srenja kot prednostno nalogo naložila ohranjanje biotske raznovrstnosti, je tudi PDS razširilo svojo dejavnost na to področje. Še pred ratifikacijo konvencije o biotski raznovrstnosti s strani naše države je društvo skupaj s Slovenskim skladom za naravo obeležilo mednarodni dan biotske raznovrstnosti, ki je bil prvič razglašen leta 1995 in ga navezalo na svojo tradicionalno prireditev Dan naravoslovcev. Vrsto let je bila to osrednja prireditev v podporo ohranjanju biodiverzitete z udeležbo visokih predstavnikov vladnih organov in znanstvenih ustanov. S podporo Ministrstva za okolje in prostor je društvo izvedlo nekaj manjših ozaveščevalnih projektov, kot so bili Rastlina, žival in biotop leta ali Biodiverziteta Radenskega polja, leta 2002 je pripravilo in izdalo tri zloženke o ohranjanju biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, gozdarstvu in turizmu, ki jih je uredila Janja Benedik. Namenjene so bile predvsem šolski javnosti in nevladnim organizacijam.
Ob 50-letnici društva so bila uvedena naravovarstvena priznanja z namenom, da bi pohvalili prizadevanja posameznikov in organizacij in jih spodbujali za nadaljnje delo. Zamišljena so bila kot priznanja na državni ravni, ki jih do takrat še ni bilo. Osebam namenjeno priznanje je poimenovano po Angeli Piskernik, pravnim osebam pa po Ferdinandu Seidlu. Od leta 1984 do 1998 je bilo ob društvenih prireditvah podeljenih 8 prvih in 7 drugih priznanj. Ko se je pripravljal nov zakon o ohranjanju narave, je PDS predlagalo Ministrstvu za okolje in prostor, naj jih prevzame v zakon in jim tudi formalno da ustrezno težo, vendar se je predlagatelj odločil drugače in ustanovil drugo državno priznanje. To doslej še ni bilo podeljeno.

Priznanja, ki jih je prejelo Prirodoslovno društvo Slovenije:
1. Državno odlikovanje (Jugoslavija):
Nagrada vlade FNRJ zaslužnim delavcem na področju znanosti in kulture (1949) “za delo pri popularizaciji naravoslovnih znanosti.
Red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1974) “v zvezi s štiridesetletnico delovanja in za posebne zasluge na področju naravoslovnih znanosti ter za prispevek k varstvu narave in človekovega okolja.

2. Državno odlikovanje (Slovenija): Prirodoslovno društvo Slovenije: Srebrni častni znak svobode (9.12.1994).

3. Red za zasluge, ki ga podeljuje Predsednica republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar (2023): Proteus, mesečnik za poljudno naravoslovje, ob 90-letnici izhajanja.

4. Druga priznanja:
Srebrna spominska medalja Univerze v Ljubljani (1974).
Občinska raziskovalna skupnost Ljubljana Center (1983) “za mladinsko raziskovalno akcijo o onesnaženosti zraka na območju občine Ljubljana Center”.